Primeri dobre prakse

Učiteljica Marjeta Škorjanc Kosmač je bila naša predstavnica v projektu “Učitelj sem! Učiteljica sem!”.

Srečanje učiteljev v Kristalni palači, 29. 1. 2020

Marjeta Škorjanc Kosmač, OŠ Savsko naselje

 »Pomembno je, da slišim vsakega učenca, ga poskušam razumeti, mu omogočiti širjenje in bogatenje njegovega znanja ter mu nuditi oporo, kadar jo potrebuje.«

»Svoj poklic, tj. učiteljica razrednega pouka, razumem kot poslanstvo. Že kot otrok sem si želela postati učiteljica in če bi se ponovno odločala o izbiri poklica, bi se odločila enako. Še vedno vsak dan z veseljem vstopam v razred, ko pa vidim iskrice v očeh učencev, ko me sprašujejo, kaj se bomo učili, vem, da sem se odločila prav.«

Marjeta je ustvarjalna, kreativna in inovativna učiteljica drugega razreda, ki vedno išče nove oblike poučevanja in jih deli s svojimi kolegicami. Delo v razredu je zanjo pestro in zanimivo, o procesu učenja branja in pisanja v tem obdobju pa sama pove: »Začetek opismenjevanja mora biti prijetna izkušnja, saj je to proces, od katerega je odvisno kasnejše branje, razumevanje in učenje, zato pedagoških izzivov ne manjka«. Pogosto poučuje z igro in preko igre, veliko se gibajo, plešejo, pojejo, in tako učenci nevede usvajajo nova znanja. Ker je »vsak prostor lahko učilnica«, se delo odvija še na tleh, pred učilnico, na trati pred šolo. Kot spoštljiva in umirjena oseba vrednot in strpnosti uči tudi učence, ki ji tak odnos vračajo, pomembno pa se ji zdi, da sliši, razume in nudi oporo prav vsakemu učencu ter mu omogoči širjenje in bogatenje njegovega znanja. Včasih jo kakšen učenec preseneti in ji reče: »Učiteljica Marjeta, čutim, da potrebuješ moj objem«. »Takrat vem«, pravi, »da se želi pocrkljati.«

Marjeta meni, da se mora učitelj ves čas izobraževati, slediti novostim in to vključevati v delo z učenci. Kot odprta oseba zelo podpira tudi sodelovanje s starši (in starimi starši), tako da le-ti učencem predstavijo kakšno temo s svojega strokovnega področja, včasih jim predstavijo svoja popotovanja ali pa jim omogočijo praktične izkušnje: »Pri takem delu je najpomembnejše medgeneracijsko povezovanje in takrat se vsi skupaj učimo drug od drugega.« Nekaj svojih učnih ur ima posnetih in so na spletnih straneh šole, pred leti pa je v sodelovanju z Inštitutom Jožefa Štefana nastal tudi posnetek sklopa učnih ur.

Okrogla miza izbranih učiteljev v Kristalni palači dne, 29. 1. 2020.

Slike z dogodka na povezavi:
https://www.facebook.com/pg/uciteljsem/photos/?tab=album&album_id=569289403794754
https://uciteljsem.si/marjeta-skorjanc-kosmac/

OD IDEJE DO IZVEDBE S POMOČJO »PAJKOVE MREŽE«

Za našo šolo lahko rečemo, da je na pot sodobnih učnih pristopov in vodenja stopila pred desetimi leti. Takrat smo si strokovni delavci z vodstvom šole zastavili novo vizijo šole, za dosego naših ciljev pa je bilo potrebno ustvariti drugačne pogoje. Ker smo hoteli iz šole oblikovati učečo se skupnost na različnih strokovnih področjih, smo iz leta v leto vpeljevali nove metode.
Za uresničitev zastavljenih ciljev je ravnateljica postopoma začela vzpostavljati okoliščine, v katerih so posamezni strokovni delavci začeli prevzemati projekte (šolske, nacionalne, mednarodne), organizacijo različnih prireditev, sodelovanje z lokalno skupnostjo ipd.
Na šoli poučujem slovenščino že trideset let, v zadnjem desetletju pa so nove in inovativne oblike vodenja in poučevanja postale temelj življenja in dela na šoli. Lahko rečemo, da je po eni strani ravnateljica razbremenjena, po drugi strani pa ustvarja nove pogoje za drugačen način delovanja celotne šole. Delujemo namreč po načelu »pajkove mreže« – ravnateljica spodbudi strokovnega delavca ali ožjo skupino, da sprejme nalogo, ta pa si izbere sodelavce – glede na cilje ali strokovno področje. Z ravnateljico se dogovorimo o vodenju določene naloge in sestavimo tim, znotraj katerega se glede na različne kompetence dogovorimo o delu. Tim tesno sodeluje, mreža pa se širi vse do učencev, staršev ali lokalnega okolja. Pajkova mreža tako ponazarja mreženje znotraj šole in ne pomeni kulture moči ali nadzora.
Tak način dela je razviden iz projekta, ki trenutno poteka na šoli, tj. priprava 60. obletnice šole, kar bom podrobneje predstavila kot primer dobre prakse. Učitelji in učenci razvijamo ustvarjalnost in inovativnost, povezujemo se po vsej vertikali od 1. do 9. razreda, starejši učenci pomagajo mlajšim, prenašajo svoje znanje in izkušnje; urijo se v samostojnosti, javnem nastopanju in pridobivajo veščine in spretnosti za življenje. Tako učitelji kot učenci prevzemamo odgovornost za izpeljavo posamezne naloge, s tem pa pridobivamo samozaupanje in zaupanje v sodelavce.

Suzana Švencbir, prof.

Digitalno opismenjevanje na poti odprtega izobraževanja

Sodobna šola zahteva sodobne pristope vodenja in poučevanja in seznanjanje okolja z dogajanjem v šoli, tj. princip odprtega izobraževanja, ki našo šolo opredeljuje kot učečo se skupnost. Strokovni delavci si med seboj izmenjujemo ideje, izkušnje, zamisli ... Redno se srečujemo na aktivih ali drugih srečanjih, kjer si porazdelimo naloge in poročamo o napredkih pri opravljanju le-teh. O našem delu je redno seznanjena ravnateljica, ki nas tudi uspešno vodi. Spodbuja vse strokovne delavce in pomaga pri vzpostavljanju ustreznih pogojev.
Oprto izobraževanje na naši šoli pomeni tudi to, da vsa svoja spoznanja s področja vzgoje in izobraževanja delimo z drugimi tudi preko šolske spletne učilnice.
V iskanju inovativnih oblik dela z učenci sem pri svojem delu naletela na številne odprte možnosti, ki jih aktivno vključujem v delo z učenci v drugem razredu.
Ravnateljica me je spodbudila, da sem pri pouku začela uvajati informacijsko tehnologijo, zato bom predstavila svojo letošnjo inovacijo digitalnega opismenjevanja učencev v drugem razredu. Za to vrsto opismenjevanja sem se odločila, ker čutim, da smo v času, ko mora šola slediti informacijski dobi in uvajati spremembe.
K izvedbi učnih ur sem povabila kolegico – računalnikarko in skupaj sva zastavili cilje – tako z vidika kurikuluma v drugem razredu kot z vidika računalništva. Cilje, ugotovitve in evalvacijo bom podrobneje predstavila v okviru referata.
S svojim delom in ugotovitvami redno seznanjam tudi ostale kolegice aktiva na šoli, povezala pa sem se tudi s kolegicami iz še dveh drugih osnovnih šol v Ljubljani. Srečujemo se vsak drugi mesec in izmenjujemo svoja spoznanja, razmišljanja, izkušnje ...

Marjeta Škorjanc Kosmač, učiteljica razrednega pouka

Mreženje - svežina novih pristopov v procesu podaljšanega bivanja

Podaljšano bivanje se je v zadnjem desetletju precej spremenilo. Časi, ko je bil z eno skupino učencev le en učitelj, so preteklost. Danes, ko se soočamo s krčenjem ur in združevanjem skupin s strokovnimi delavci celotne šole, to za vodenje aktiva podaljšanega bivanja pomeni velik izziv. V podaljšano bivanje so vključeni ne le strokovni delavci razrednega pouka, temveč tudi strokovni delavci s predmetne stopnje, ki dopolnjujejo svojo učno obveznost. 

Prepletanje različnih strokovnih profilov znotraj podaljšanega bivanja smo na naši šoli vzeli kot prednost in ne kot breme. Vsak od strokovnih delavcev s svojega strokovnega področja lahko veliko doprinese k vzgojnemu in izobraževalnemu delu znotraj podaljšanega bivanja. Tako je npr. športni pedagog s svojimi aktivnostmi posredoval informacije o zgodovini športov, te pa so nadgradile dejavnosti v vseh oddelkih podaljšanega bivanja. Kot kulturni antropolog sem vse oddelke podaljšanega bivanja seznanil s kitajsko kulturo. Več konkretnih primerov bom predstavil znotraj referata. Veliko sodelujemo tudi z različnimi društvi in se udeležujemo natečajev z mnogih strokovnih področji. Postali smo učeča se skupnost, saj se učimo drug od drugega, učenci pa pridobivajo veščine za življenje.
Vodenje takšnega mozaika različnih strokovnih delavcev zahteva nenehno mreženje znotraj aktiva, tako v strokovnem kot v vzgojnem smislu. Brez odličnega povezovanja, izmenjave informacij, praks in izkušenj ter spodbudne podpore ravnateljice bi bilo podaljšano bivanje samo varstvo otrok.
Vodja aktiva je tisti, ki poskrbi za ustrezen prenos vseh informacij. Ta prenos informacij ne poteka le na mesečnih aktivih, ampak vsakodnevno, saj je taka narava samega dela. Informacije morajo biti pravočasne in natančne, s čim manj komunikacijskih šumov.
Način našega dela bogati učence, saj so deležni več dejavnosti, kot jih zagotavlja strogi kurikulum. Sodelovanje strokovnih delavcev presega izmenjavo informacij, saj učitelji skupaj razvijajo in uvajajo novosti ter bogatijo sam proces učenja in razvoja določenih kompetenc otrok.

Nejc Lokovšek, univ. dipl. etnolog in kulturni antropolog

Razvojno-demonstracijski center – vloga računalnikarja v skupnosti učenja

Organizacija je živ organizem, ki se razvija in uči preko učečih se posameznikov, ti pa se učijo drug z drugim in drug od drugega. Na naši šoli smo zato vzpostavili Razvojno-demonstracijski center osnovnih šol Slovenije skupaj z iniciativo Opening up Slovenia, znotraj katerega smo oplemenitili obvezni kurikulum z novimi vsebinami in novimi metodami poučevanja. Na šoli dajemo namreč velik poudarek projektnemu učenju oz. izkustvenemu učenju, kjer imajo učenci možnost dodatno razvijati svoje sposobnosti, izražati svojo kreativnost, ustvarjalnost, inovativnost in tako na neformalen način pridobivajo nova znanja in izkustva.
Namen centra je povezovanje primarnega izobraževanja z znanstveno-raziskovalnimi in akademskimi ustanovami ter realnim sektorjem, izmenjava idej, znanj in realnih izkušenj med učenci, starši, študenti, učitelji, znanstveniki in podjetji na konkretnih projektih, promocija tehničnih in naravoslovnih znanosti pri učencih in postavljanje temeljev za nove perspektive izobraževalnega sistema.
Zaradi obsega aktivnosti in dejavnosti centra je bilo potrebno porazdeliti naloge. Na šoli se je oblikovala skupina za kakovost, ki je prevzela organizacijo in vodenje posameznih sklopov Razvojno-demonstracijskega centra.
Za nemoteno delovanje centra je ključnega pomena vloga računalnikarja. Računalnikar je namreč tisti, ki skrbi, da koordinacija med vpletenimi deležniki teče nemoteno in da informacije o aktivnostih centra krožijo med vsemi zaposlenimi šole. Učitelji, ki so vodje posameznih projektov in aktivnosti, so odgovorni za vsebinsko izpeljavo, računalnikar pa skrbi, da so aktivnosti javno objavljene na spletnih straneh šole. Zaradi uporabe novih oblik poučevanja in vključevanja novih tehnologij in programov računalnikar nudi podporo in izobražuje učitelje in učence za uporabo le- teh.
Računalnikar je torej tisti, ki s pomočjo računalniške tehnologije organizira, koordinira, nudi podporo, poučuje in vodi informacijsko dejavnost Razvojno-demonstracijskega centra na šoli. Skupaj z deležniki ustvarja tudi nove vsebine, programe, promocije, nastajajo učne ure v sodelovanju več učiteljev in z uporabo IKT ter s tem daje velik prispevek v skupnost učenja.

Primož Bevc

POT OD TRADICIONALNEGA VODENJA K DISTRIBUIRANEMU

Potrebe sodobnega časa nam za vodenje vzgojno-izobraževalnega dela nalagajo vedno nove izzive. Ideja, da kot šola postanemo učeča se skupnost, se mi je zdela izjemna. Za realizacijo ideje pa sem bila primorana zapustiti hierarhično, tradicionalno obliko vodenja in preiti k obliki distribuiranega ali razpršenega vodenja.
V zadnjih petih letih nam je na šoli uspelo razviti učečo se skupnost, ki temelji na razvijanju kulture odnosov med sodelavci. To pomeni, da kot ravnateljica poskrbim za vzpostavitev pogojev za sodelovanje, da spodbujam pri sodelavcih zavedanje skupne odgovornosti, vzpostavljam ozračje zaupanja med vsemi deležniki znotraj vzgojno-izobraževalnega zavoda, krepim medsebojno učenje in usmerjam skupno energijo strokovnih delavcev v nenehno raziskovanje in iskanje novih poti pri našem delu.
Da je distribuirano vodenje prava oblika vodenja za naš zavod, ugotavljamo ob evalvacijah našega dela. S pomočjo te oblike vodenja lahko izpeljujemo številne projekte in nadstandardne programe, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo, za kar samostojno skrbijo posamezni koordinatorji s svojimi timi.
Vsi na šoli se zavedamo, da skupaj gradimo podobo našega zavoda. Slej ko prej se vsak strokovni delavec znajde v vlogi koordinatorja projekta, prireditve ali neke dejavnosti na šoli, ko mora oblikovati tim sodelavcev za izvedbo (tim za kulturni program, tim za tehnično podporo, tim za določen projekt itd.). Da šola deluje kot usklajena celota, mora vsak koordinator s svojim timom sodelovati tudi z drugimi koordinatorji in timi na šoli. Med vsemi timi bi še posebej izpostavila tim za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti, ki nas redno opozarja kje smo dobri ali kje se moramo še dodatno potruditi ter, da se delo projektov prepleta z osnovnim kurikulumom in poslanstvom šole.
Kot ravnateljica bi lahko imela še tako dobre ideje in pisala odlične članke o podobi šole za prihodnost, a brez sodelavcev, ki si tudi sami želijo prispevati k razvoju in podobi šole, bi vse ostalo le pri besedah in na papirju. Pri nas svoje ideje udejanjamo, jih razvijamo in vse pogosteje tudi širimo naprej. Spletna stran šole je ogledalo našega dela.

mag. Verica Šenica Pavletič

UČITELJ – STARŠI IN STARI STARŠI - UČENCI

Vloga učitelja, ki poučuje v prvi triadi osnovne šole, je pomembna in odgovorna, saj ni le oseba, ki vzgaja in poučuje učence, ampak nastopa v vlogi vodje, motivatorja, moderatorja, animatorja. Ne posreduje le učnih vsebin in znanj, predpisanih z učnim načrtom, ampak učence spodbuja k izražanju ustvarjalnosti, inovativnosti, kreativnosti.
Razredni učitelj ima v okviru učnega načrta pri posameznemu predmetu veliko možnosti, da pri delu z učenci nastopi kot inovativen vodja. Učence ne le spodbuja, opazuje, svetuje, razvija njihovo domišljijo, jih uči odprtosti, raziskovanja, sodelovanja, ampak v pouk vključuje tudi različne novosti s posameznih strokovnih področij. Kot izjemno zanimiva popestritev pouka se je izkazalo tudi sodelovanje staršev ali celo starih staršev, ki so predstavili kakšno zanimivost s svojega strokovnega področja.

Učenci so v tem starostnem obdobju zelo ustvarjalni, vedoželjni, zanima jih veliko področij, zato jih pri tem ne smemo omejevati in utirjati. Pri svojem delu tako pogosto povabim k sodelovanju tudi starše ali stare starše učencev, ki se zelo radi odzovejo. Dogovorimo se za temo, pripravo in datum izvedbe. Pri izvedbi ure sem jim v pedagoško oporo, oni pa so izvajalci strokovnega dela. Učenci so tako obliko poučevanja zelo dobro sprejeli. Zbrano poslušajo, sodelujejo in so nasploh aktivni.

V okviru takega načina dela poglobimo tudi medgeneracijske vezi, učenci so zelo ponosni na starše ali stare starše, ki se tako aktivno vključujejo v življenje in delo na šoli.
Kot vodja pedagoškega procesa imam tako na razpolago nove poti, novo obliko vodenja pouka, ki ga lahko imenujem tudi distribuirano vodenje, ki me skupaj z učenci bogati, hkrati pa nas po drugačni poti pripelje do ciljev, ki jih zahteva kurikulum.

Marjeta Škorjanc Kosmač,
učiteljica razrednega pouka

SAVSKI HRIB - NOVO UČNO OKOLJE IN UČNI IZZIV

Učitelj v razredu ni samo predavatelj in vzgojitelj ter posredovalec učnih vsebin in znanj, določenih z učnim načrtom, ampak je lahko tudi nosilec in motivator drugačnih oblik dela, ki spodbujajo učence k odprtosti, ustvarjalnosti in inovativnosti.

Z učenci 7. razreda smo v okviru tehnične vzgoje sodelovali pri ureditvi igrišča in parka s hribom v našem naselju. Pri prenovi so sodelovali tudi posamezni krajani, kulturno društvo prostoRož in Mestna občina Ljubljana. Namen projekta je bil ponuditi učencem možnost, da na svoj, izviren način oblikujejo prostor, kjer preživljajo prosti čas.

Glavni cilj projekta je bila preureditev igrišča po meri otrok –uporabnikov. Učencem smo tako ponudili drugačno učno okolje. Pedagoški proces smo prenesli iz učilnice v širši življenjski prostor – tja, kjer učenci in drugi krajani preživljajo prosti čas. Učence je zelo motiviralo delo, ki ga običajno opravijo odrasli – arhitekti, oblikovalci.

Pri načrtovanju sem učence spodbujala k izražanju kreativnosti in sproščanju domišljije. Ideje za igrala in ureditev parka so tako izhajale iz njihovih želja in potreb. Arhitektka iz skupine prostoRož je prevzela strokovno-arhitekturni del, sama pa sem prevzela in vodila pedagoški proces.

Učenci so morali svoje ideje primerjati, analizirati, vrednotiti in izbrati najboljše rešitve. Izbrane ideje so v različnih tehnikah predstavili lokalni skupnosti.

Nekatera igrala so na omenjenem igrišču tudi improvizirano zgradili. Ob tem so se učili opazovati, meriti in projicirati ideje v realen prostor. Z vživljanjem v različne vloge so spoznavali potrebe posameznikov in pomanjkljivosti obstoječega parka.

S takim načinom dela so učenci prevzeli tudi odgovornost, da so zastavljene cilje dosegli. Drugačen način vodenja, tj. distribuirano vodenje, omogoča učitelju, da inovativno usmerja in vodi delo ter pripelje posameznega učenca od ideje do realizacije. 

Andreja Jernejčič Ziernfeld,
predmetna učiteljica tehnične vzgoje in matematike

KAJ NAM PRIPOVEDUJE GLEDALIŠČE ali KAKO VSAKEGA UČENCA PRIPELJATI DO NASTOPA NA ŠOLSKEM ODRU

Gledališki klub uvrščamo v sklop treh izbirnih predmetov, ki nadgrajujejo predmet slovenščina. Predstavljajo poglabljanje in razširitev sposobnosti in znanj v okviru predmeta slovenščina, pri tem pa upoštevajo interese učencev.
K predmetu se z vsakim šolskim letom vpisuje vse več učencev, ki se želijo preizkusiti na šolskem odru, zato smo na naši osnovni šoli že pred desetletjem uvedli dan, ki smo ga poimenovali gledališki maraton. Na ta dan, navadno pred slovenskim kulturnim praznikom, nastopajo ne-le učenci izbirnih predmetov, ampak tudi mlajši učenci. V dogajanje so vpeti tako rekoč vsi učitelji in učenci vseh triad, kar je velik organizacijski zalogaj, saj pripravljamo tudi predstave za starše in obiskovalce.
Življenje in delo na naši šoli je zastavljeno tako, da učitelji in drugi strokovni delavci prevzemamo naloge, tj. organizacijo različnih dni dejavnosti, projektov (šolskih, območnih, nacionalnih), ekskurzij in podobno, in sicer od motivacije in organizacije preko pedagoškega procesa do izvedbe. S tem pa smo nezavedno stopili na pot distribuiranega vodenja. Ker je tak način dela vpet v vse procese na šoli in je pokazal izjemne rezultate, menimo, da lahko naše izkušnje in primere dobre prakse vodenja v vzgoji in izobraževanju posredujemo tudi širši strokovni javnosti.
Pri takem načinu dela se distribuirano vodenje širi od učitelja/organizatorja do skoraj vseh učiteljev in učencev na šoli. Vsak izmed učiteljev s svojimi učenci prevzame del nalog, za katere je zadolžen. Tako tudi najmlajši učenci sprejmejo del odgovornosti in poskrbijo, da je »sestavljanka« popolna. S tem razvijajo svojo ustvarjalnost in inovativnost in pridobivajo veščine in spretnosti za življenje, hkrati pa dosegamo cilje, ki nam jih narekuje učni načrt.
S takim načinom dela smo pravzaprav že prešli okvirje zastavljenih ciljev, a kakšen bi bil učitelj, če bi bil le posredovalec vsebin in slepo sledil oblikam dela, ki jih predvideva učni načrt? Zagotovo ne učitelj za življenje, učitelj 21. stoletja.

Suzana Švencbir, prof. slov. in soc.